Danes je eno izmed ključnih vprašanj naše družbe vprašanje drugačnosti ter kako z njo ravnati. Kako naj prepoznamo in vrednotimo kulturne razlike in istočasno promoviramo pristno kulturno integracijo ter celosten razvoj mladih ljudi?

Evropska komisija in Svet Evrope ponujata definicijo »medkulturnega učenja«, po kateri je izraz možno razumeti na več nivojih. Po eni strani se nanaša na »posamezen proces pridobivanja znanja, naravnanosti ali vedenja, ki je povezano z interakcijo različnih kultur«. Po drugi pa je »medkulturno učenje del širšega konteksta, kjer označuje koncept, v katerem ljudje z različnimi ozadji sobivajo v miru«.

Po mnenju dr. Miltona Bennetta (1993) se v srcu medkulturnega učenja oziroma medkulturne občutljivosti, kot jo sam poimenuje, skriva »diferenciacija«. Ljudje namreč vidijo eno in isto stvar na različne načine, hkrati pa se kulture med seboj razlikujejo na način, ki vzdržuje vzorce diferenciacije. Glede na slednji vidik lahko rečemo, da vsaka kultura ponuja drugačen način dojemanja resničnosti. Zato razviti medkulturno občutljivost pomeni »naučiti se prepoznati in ravnati s temeljnimi razlikami med kulturami v dojemanju sveta«. Bennettova lestvica tako opisuje različne načine, na katere se ljudje odzivamo na kulturne razlike. Vključuje šest »faz«, pri čemer občutljivost na razlike narašča z vsako naslednjo stopnjo. Te faze so: zanikanje razlik, odpor/obramba pred razlikami, minimizacija/zmanjševanje razlik, sprejemanje razlik, prilagoditev na razlike ter integracija/vključevanje razlik.

To je del teoretičnega ozadja na temo medkulturnega učenja. Takšne filozofske in psihološke vidike je potrebno upoštevati pri organizaciji izobraževalnih dejavnosti za mlade na temo medkulturnega učenja, saj lahko le z njihovo pomočjo racionaliziramo oziroma osmislimo pogosto begajoče vedenje in naravnanosti mladih do kulturnih razlik. Včasih je dovolj, da preprosto sprejmemo dejstvo, da mladi niso pripravljeni razumeti ali tolerirati določenih razlik. V takšnih primerih je pomembno, da jih ne silimo k razumevanju, temveč jih skušamo vključiti v debate, igre ali druge izobraževalne dejavnosti, kjer se bodo lahko učili brez pritiska, da morajo sprejeti določena dejstva.

Glavni cilj medkulturnega izobraževanja je promovirati in razvijati sposobnosti interakcije in komunikacije med mladimi in svetom, ki jih obkroža.

Eno izmed ustanovnih načel Evropske unije je spoštovanje raznolikosti. Številni nemiri in prevrati v zgodovini Evrope kažejo na pomembnost ščitenja nacionalnih manjšin in omogočanje razcveta različnim verskim, kulturnim, jezikovnim in narodnostnim identitetam. Mir in stabilnost, ki ju v Evropski uniji uživamo zadnjega pol stoletja, gre v veliki meri pripisati prav temu pluralizmu.  

Povedano nekoliko preprosteje in bolj konkretno, mora medkulturno učenje spodbujati: odprtost do drug(ačn)ega, aktivno spoštovanje razlik, vzajemno razumevanje, aktivno strpnost, validacijo obstoječih kultur, zagotavljanje enakih možnosti, boj proti diskriminaciji. 

V kontekstu mladinskega dela se pri organizaciji izobraževanj običajno upoštevajo spodaj naštete teme. Pri razvoju mobilne igre Kultura path (Kulturno popotovanje) v okviru projekta smo se skušali osredotočiti na vse vidike:

• razumevanje kulturnih razlik;
• učenje o tradicijah drugih kultur;
• zanimive in uporabne informacije o raznih narodnostih in kulturah;
• informacije o kulturnih posebnostih, navadah in neverbalni komunikaciji v različnih državah;
• kulturne/folklorne in zgodovinske tradicije v drugih državah;
• različni vidiki kulturne identitete.